5. mednarodni festival gorniškega filma Domžale

10. - 14. April


"TAKŠEN FESTIVAL V TAKŠNO DEŽELO VSEKAKOR SODI"


Slovenski alpinizem je nedvomno pustil neizbrisen pečat v svetovnem merilu raziskovanja nekoristnega sveta in Slovenijo kot majhno deželo postavil na čelo alpinističnih velesil. Prav slovenski alpinisti so tisti, ki si vsekakor zaslužijo svoje mesto v nacionalni identiteti Slovenije. Zaslužijo tudi dogodek, na katerem ljudem lahko pokažejo, zakaj je v resnici včasih vredno tudi tvegati ali, kot je zapisal direktor festivala in eden najboljših slovenskih alpinistov Silvo Karo: "Gre tudi za prijatelje, ki so za ugled slovenskega alpinizma plačali visoko ceno in za vedno ostali v objemu gora."

Pred pričetkom 5. mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale smo nekatere najbolj ugledne slovenske alpiniste povprašali po njihovem mnenju o pomenu festivala kot osrednje kulturno-gorniške prireditve v državi. V naslednjih vrsticah si torej preberite, kako o tovrstni prireditvi razmišljajo ljudje, ki dejansko ustvarjajo vsebino gorniške kulture, saj brez njih ni knjig, fotografij, filmov …, skozi katere je tako varno in doživeto lahko stopiti v svet tam zgoraj.

Andrej Štremfelj: "Festival je našel mesto v tem našem prostoru"

O pomembnosti obstoja slovenskega festivala gorniškega filma smo najprej povprašali kranjskega alpinista, izkušenega Andreja Štremflja, ki je med drugim kar dvakrat stal na vrhu Everesta, prvič pa nanj priplezal po prvenstveni smeri preko Zahodnega grebena. "Jaz mislim, da je festival našel mesto v tem našem prostoru in da je tudi zelo pomemben, ker je to v bistvu večanje naše majhnosti. Tako vidimo, kaj se dogaja drugod po svetu, kar se tiče vrhunskega alpinizma, ki ga filmi predstavljajo. Po drugi strani pa ta festival na splošno prikazuje, kaj alpinizem in tudi gorništvo sploh sta in hkrati še skrbi za popularizacijo tega, kar se mi zdi zelo v redu." Na vprašanje, ali si izkušeni slovenski Himalajec namerava ogledati alpinistični film Stipeta Božića o Kandčendzengi, gori, ki je močno zaznamovala tudi njegovo alpinistično kariero, saj je za vzpon v alpskem slogu na ta osemtisočak skupaj z Markom Prezljem prejel prestižni zlati cepin, odgovarja: "Odvisno je sicer od tega, kdaj bo film na sporedu in če bom takrat imel čas, ampak si ga vsekakor nameravam ogledati."

Andrej Grmovšek: "Super je, da tak festival v Sloveniji imamo …"

O vlogi naše največje in osrednje kulturno-gorniške prireditve pa je spregovoril tudi najboljši slovenski alpinist leta 2010 Mariborčan Andrej Grmovšek, znan predvsem po svojih prostih ponovitvah težkih skalnih smeri: "Mislim, da je za vse slovenske alpiniste to čast in priložnost, da si ogledajo, kaj se na vrhunski sceni dogaja, in predvsem, kaj se je v preteklih letih posnelo. Po drugi strani pa je festival super priložnost tudi za tisto širšo gorniško javnost, ki jo ta tematika in vse, kar je z gorami povezano. Na festivalu si je namreč mogoče ogledati ogromno zelo dobrih in zelo lepih filmov. Super je, da tak festival v Sloveniji imamo." Ker je med gosti letošnjega festivala tudi vrhunski ameriški plezalec in BASE-padalec Dean Potter, smo najboljšega slovenskega alpinista lanskega leta povprašali, kakšno je njegovo mnenje o tem super zvezdniku svetovnega formata: "Ja, z Deanom sem se srečal pet ali šest let nazaj v Patagoniji. Je zares odličen plezalec in predvsem dober človek. Če bom imel čas, si bom absolutno ogledal njegovo predavanje in ga morda peljal tudi na kakšno plezalno turo, da malo spozna Slovenijo."

Viki Grošelj: "Takšen festival v takšno deželo vsekakor sodi …"

Veliko priznanje pa je "očetu" Mednarodnega gorniškega festivala Domžale Silvu Karu namenil še en izkušeni in prekaljeni slovenski Himalajec ter najbolj ploden pisatelj med slovenskimi alpinisti Viki Grošelj: "No, predvsem naj rečem, da smo na žalost Slovenci glede na gorniške uspehe, ki jih dosegamo, in na priznanja v svetu s preteklostjo takih prireditev bolj na slabem. Spominjam se začetkov kranjskega gorniškega filmskega festivala, to je bilo v letu 1975, ki je po preselitvi v Novo Gorico na žalost zamrl. Da je Silvu Karu uspelo tovrstni festival spraviti nazaj v življenje se mi zdi sila imenitno in tudi zelo pomembno. Slovenski alpinisti smo ena izmed alpinističnih velesil in takšen festival v takšno deželo vsekakor sodi. Vem pa, da je tako prireditev težko organizirati in zato vse priznanje Silvu Karu, da na tej svoji poti vztraja in upam, da bo prireditev kmalu postala tradicionalna in bomo potem tudi s filmskim festivalom prišli na raven naših slovenskih alpinističnih uspehov." Kako pa alpinist, ki je stal kar na desetih osemtisočakih, gleda na dejstvo, da festival tudi širšemu občinstvu ponudi za mnoge sicer nikoli dosegljive alpinistične razglede: "Ja, saj pravim … Narava in gore privlačijo veliko več ljudi kot jih imamo na nekih spiskih planinskih organizacij. To so bolj festivali za vse ljudi, ki jih privlači narava ali pa tisti najbolj neokrnjeni predeli le-te. Zanimivi so za široke ljudske množice, ker so nekaj posebnega in nenavadnega, pa tudi za tiste, ki nimajo dovolj poguma, časa ali česarkoli drugega, da bi šli v gore. Ponujajo izkušnjo, da si lahko tukaj v miru pogledajo najboljše in najnovejše stvari vsako leto. Mislim, da je to absolutno potrebno podpreti v vseh ozirih in nekako se vsi skupaj zares veselimo teh štirih oziroma petih dni, ki nas čakajo v aprilu." Viki Grošelj je tudi človek, ki je v slovensko gorniško kulturo prispeval kar širok opus svojih knjižnih del, zato je na mestu vprašanje, kaj je težje: narediti dober vzpon ali o njem govoriti. "Ja, zelo dobro vprašanje. Glede na to, da nam je plezalcem alpinizem nekako v krvi, je zanesljivo – vsaj jaz imam tak občutek – lažje splezati oziroma narediti vzpon. Tudi jaz imam ponavadi, predem začnem, kar hude težave že samo s tem, ko je potrebno vzpon opisati, kaj šele narediti kakšno nadgradnjo v smislu knjige ali filma. Upam in verjamem, da se bodo te stvari v prihodnje spreminjale, kajti že od nekdaj velja pravilo, da če vzpon ni nekako dokumentiran, ga tako rekoč ni, ni narejen. No, in tukaj so tako knjige kot filmi sila, sila pomembni. Res pa je, da plezalcem včasih nekako zmanjka energije. Po kakšnem velikem uspehu se je treba na novo motivirati, da še kaj dodatnega spraviš skupaj. Mogoče potem to prihaja tudi z leti, ko fizično enostavno ne zmoreš več takih stvari kot v mladosti in pride čas, ko tudi na tem področju lahko še kaj naredimo. To je tudi ideja ali pa povabilo mojim kolegom, da na takšen način še ohranimo stik z alpinizmom in še nekaj naredimo za to našo zgodovino."

Marko Prezelj: "Tak dogodek prispeva k temu, da se gorništvo razvija skupaj s časom, ki ga živimo ..."

"No, jaz mislim, da je to kar pomembna zadeva z več zornih kotov. Eden je ta, da se s tem popularizira sama gorniška kultura in gorništvo kot tako. Popularizira v tem smislu, da se nekako predstavi širši javnosti in kogar zanima, lahko pride. Drugo, kar ti gorniški festivali ponujajo, pa je nekakšno socialno dogajanje, kjer se tisti, ki jih to zanima, lahko srečujejo in si izmenjujejo ideje. Pride do izmenjave izkušenj, kar je vedno dobro. Tak dogodek zagotovo na splošno prispeva k temu, da se gorništvo razvija skupaj s časom, ki ga živimo." Marko Prezelj pa ni samo izjemen alpinist, temveč tudi odličen fotograf. Kakšno pa je njegovo mnenje o tem, ali kamera sodi v steno med alpinistično opremo? "Lahko rečem, da načeloma sodi. Ampak kamera sama spremeni …, je v bistvu še kot en soplezalec, ki vpliva na dogajanje, vpliva na ljudi, ki so tam in to na več načinov."