5. mednarodni festival gorniškega filma Domžale

10. - 14. April


"TA GENERACIJA JE ZARADI ŠTEVILNIH ŽRTEV PRIPLEZALA SKORAJ DO LASTNEGA IZUMRTJA!"


Britanski alpinist ameriškega rodu John Porter je s svojo vizijo in dejanji nedvomno prispeval pomemben delež v pester in s tradicijo ter častjo prežet plezalski mozaik britanskih osvajalcev nekoristnega sveta. Na 5. mednarodnem festivalu gorniškega filma Domžale bo nastopil v vlogi enega izmed izkušenih žirantov in kot predavatelj. Predstavil bo svoj pogled na žalostne in vesele zgodbe generacije britanskih plezalcev iz sedemdesetih in osemdesetih let, iz časa velikega napredovanja alpskega sloga plezanja. Igra poslednje generacije je torej naslov predavanja, ki bo v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma na sporedu v nedeljo 10. aprila ob 18.30. Zanimiva zgodba o drzni generaciji plezalcev, ki je za čisti in prvinski slog žal plačala visoko ceno. V spodnjih vrsticah se prepričajte, da ima John Porter v Cankarjevem domu veliko povedati …

John, kaj je v igri poslednje generacije, ki jo boste predstavili na festivalu v Ljubljani, tako posebnega?

Čudovite podobe in tako žalostne kot vesele zgodbe generacije britanskih plezalcev iz sedemdesetih in osemdesetih let v času velikega napredovanja alpskega sloga plezanja. Na žalost je ta generacija zaradi številnih žrtev priplezala skoraj do lastnega izumrtja. Na predavanju bom predstavil mnogo dobrih prijateljev, kot so Alex MacIntyre, Alan Rouse, Joe Tasker, Pete Boardman, dvojčka Burgess in naši mednarodni kolegi Voytek Kurtyka, Reni Ghilini in mnogi drugi. Prvenstveni vzponi vključujejo 6800 m visoko severovzhodno steno Bandaka v Afganistanu (6 dni – kot S stena Eigerja) in južni steber Čangabanga (9 dni – pet v viseči mreži, prvič po Yosemitih vzpon od vznožja), poskuse novih smeri na K2 in v južni steni Anapurne, zimski vzpon na Everest itd.
   
Kaj se je v angleškem alpinizmu v zadnjih desetletjih spremenilo? Kaj morda danes pogrešate in kaj občudujete?

V Veliki Britaniji je še vedno veliko odličnih plezalcev, ki se udeležujejo manjših odprav. Te so deležne le malo podpore in zanje vedo le znotraj plezalne skupnosti. Čeprav so sedaj smeri velikokrat tehnično zahtevnejše, je dostop do njih veliko lažji, oprema boljša in veliko potovanj je sponzoriranih in plačanih. Ni slabo, vendar to spremeni dinamiko. Mi smo to počeli za zabavo in zgolj za osebno zadoščenje. Obstajajo tudi tisti, ki plezanje zamenjujejo z medijsko pokritimi vzponi na Everest, ki so namenjeni javnosti.

Je prvinski alpinizem danes mit ali resničnost?

Torej, kaj je prvinsko plezanje? Če je to stanje duha in pripravljenost na čisto avanturo z malo odobravanja od zunaj, potem za peščico obstaja.

Vaša vizija je nekoč presegla višino in nepredušnost železne zavese, ki je svet delila na ZAHOD in VZHOD. Ste eden prvih zahodnjakov, ki ste deviške vrhove osvajali z drznimi plezalci nekdanjega vzhodnega bloka. Kako se spominjate tistih časov?

Mislim, da je bilo poljsko-angleško potovanje v Afganistan leta 1977 prvo vzhodno-zahodno potovanje, na katerem se je plezalo izven železne zavese. Ostala "mednarodna" potovanja so bila vedno v Pamirju ali Kavkazu. Imeli smo zelo malo denarja, ker so bila to leta recesije in vlade Maragaret Thacher v Britaniji; plezanje takrat ni bilo sponzorirano. Tisto malo denarja, ki smo ga imeli, smo zamenjali na črnem trgu in bilo je ravno dovolj, da je Zawada uredil, da so nas z vlakom "pretihotapili" čez Sovjetsko zvezo do Termeza. Razplet je bil zagotovo precej nepredvidljiv. Dobro smo se razumeli in med britanskimi in poljskimi plezalci je bilo čutiti pripadnost, ki je verjetno izvirala še iz časov 2. svetovne vojne. Vendar je bilo na teh potovanjih najpomembnejše prepletanje in izmenjava novih idej, slogov in opreme. Gojili smo strast za ekstremno lahko plezanje, ki je bilo za večino Poljakov, z le nekaj izjemami, novo. Tudi v Angliji se je takšno plezanje šele začenjalo.

Kakšno pa je vaše mnenje o slovenskih alpinistih?

Že vrsto let so med najboljšimi in najuspešnejšimi alpinisti na svetu, z vrhunskim stilom, ki je vzor drugim. Ponavadi so skromni, v pravem duhu gorske dogodivščine.

Everest, Anapurna, K2 … Kako so ti osemtisočaki zaznamovali vaše življenje? Kako danes gledate na nevarnost, mraz, višino, ledene vetrove, drzne smeri in motive, ki so vas vodili na pobočja teh gorskih velikanov?

Za Everst in K2 smo potrebovali večje ekipe, sponzorje, snemali smo filme. Čeprav smo bili družba prijateljev, nismo razumeli logistike, kako uspeti na "velikih" potovanjih – na obeh je bilo po osem plezalcev. Na Anapurni smo šli nazaj na super lahko plezanje, ki se je končalo s smrtnim izidom.

Iz samega osvajanja nekoristnega sveta se je razvila tudi nova veja kulture in ustvarjanja. Gorniška fotografija in film. Kakšen vpliv je imela in ima slednja ustvarjalnost na sam alpinizem? Je težje vzpon preplezati ali ga pokazati na velikem platnu?

Lahko je zelo izumetničeno, je pa tudi način, da plezalec zasluži za svojo strast. Če prikaže vzpon tak, kot je, zakaj pa ne? Kot direktor festivala sem se vedno vprašal, ali je film namenjen vzponu ali vzpon filmu? Če slednje, ni bilo verjetno, da bi dobili mojo potrditev, tudi če je bilo občinstvo filmu naklonjeno.

Kaj gorništvo torej pridobiva s filmskimi festivali, kot je na primer slovenski?

Festivali so zbori skupnosti, plemenska srečanja. Ne glede na motive za plezanje, slog vzpona, sposobnosti plezalcev, smučarjev, fotografov, filmskih režiserjev je srce festivalov strast do gora. Pomagajo usmerjati stališča in navdušiti najboljše v skupnosti za resnično dogodivščino. Omogočajo nam deliti in včasih ocenjevati svoje izkušnje in izkušnje drugih, ali ima plezanje resnično vrednost ali ne! Tudi s pomočjo žirije.