5. mednarodni festival gorniškega filma Domžale

10. - 14. April


GREMO V KINO, RADIO SLOVENIJA


Neva Mužič

V Cankarjevem domu je od 10. do 14. aprila potekal peti mednarodni festival gorniškega filma Domžale, kjer ima sedež organizator festivala Društvo za gorsko kulturo in njegov direktor Silvo Karo, ki ima za sabo že dolgo in uspešno alpinistično kariero in jo zdaj krona tudi s kulturno nadgradnjo te športne zvrsti. Pet let je doba, ki v mednarodnem merilu pokaže uspešnost in kakovost nekega festivala in slovenski se je prav z letošnjim letom  vključil v mednarodno zvezo gorniškega filma, s sedežem v Torinu. Ima dvajset članov  iz sedemnajst držav iz Evrope, Azije in Severne ter Južne Amerike. Iz teh delov sveta smo letos v Ljubljani videli petdeset filmov iz osemnajstih držav pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije, dr. Danila Türka.

Festival se je pričel s filmom Kangčendzenga, v produkciji Slovenske televizije, avtorjev Vikija Grošlja in Stipe Božića. In tako so bili nakazani udarni akordi letošnjega festivala, ki je v množici dogodkov iskal predvsem človeški obraz, sodelovanje in prijateljstvo, etične vrednote in povezoval zgodovino s sedanjostjo. Kot bi šele danes na novo odkrivali pomembnost nekdanjih raziskovanj nepoznanih in divjih krajev našega planeta in hkrati tudi pogum in inovativnost nekdanjih raziskovalcev.  Vse to v sekcijah, ki so tudi sicer značilne za tovrstne festivale kot so alpinizem, plezanje, gore, šport in avantura ter gorska narava in kultura.

V vseh sekcijah je imela Slovenija svojega predstavnika, kar po svoje kaže najmanj dvoje. Da je festival uspel s svojo prisotnostjo spodbuditi domače avtorje, da se tudi sami preizkusijo v tej zvrsti filmske proizvodnje in, kar je pomembno, da so tudi plezalci, alpinisti, gorniki in ustanove kot sta Televizija Slovenija ter Planinska zveza ugotovili, da je tovrstna umetnost več kot le prikazovanje športne panoge, da se  lahko s pomočjo gorske tematike razmišlja o marsikateri temi, ki se tiče našega planeta in človekovega bivanja na njem.

Tako smo nekaj teh vrednot spoznali že v programu retrospektive, kjer smo videli film Vzpon iz leta 1958 in Pajka v steni, ki nosi letnico 1986. Prvi prikazuje srčnost nekdanjih plezalcev in dušo, ki so jo vložili v plezanje po Jalovcu, kar vse je zabeležil črno beli film pod režijskim vodstvom Mirka Mahniča. Pajek v steni pa je sploh unikum, saj je takrat pomenil ne le prikaz vrhunskega prostega plezanja v Ospu, in to v svetovnem merilu, ampak tudi predstavitev tega dogodka v direktnem televizijskem prenosu, ki je zahteval same strokovnjake od Režiserja Bena Hvale in komentatorja Mihe Lamprehta, do petih snemalcev, med katerimi je najtežji del opravil alpinist Matjaž Fistravec. Dogodke je bil odmeven in do danes ga ni še nihče ponovil. Vse to je dokaz, da so že v preteklosti bili dogodki, ki so omogočili počasi in vztrajno, da imamo danes tako kakovosten in obsežen festival, na katerem je televizija sodelovala z dvema izdelkoma Igorja Koširja iz serije Naravni parki Slovenije. To sta Slovenske Alpe in svet rastlin ter Visokogorski kras. Nova dimenzija, Jureta Breceljnika, je pokazala vse mojstrstvo plezalke Natalije Gros in njen odnos do narave in novejših trendov urbanega plezanja. Krajši prispevek k pojmovanju človeške sreče, s stališča budističnega razmišljanja smo videli v dovolj zanimivih zametkih filma Geneza Mihe Mohoriča. Nadvse učinkovit zaključek slovenskega prispevka k letošnjemu festivalu pa je seveda najboljši film v očeh gledalcev, s posebno omembo pa ga je izpostavila tudi mednarodna žirija, in to je film  Sfinga, ki je zagotovo eden vrhuncev festivala. Produkcija Mangart je uresničila dolgoletno željo Tineta Marenčeta, da s filmsko sliko izrazi vsa doživetja in besede, ki jih je zapisal v knjigi Ante Mahkota, hkrati pa se pokloni tudi vsem nekdanjim in zdajšnjim plezalcem, ki so kakorkoli pomagali razkrivati skrivnost Sfinginega obraza in kako ga preplezati, klasično, prosto pri strani ali po sredi, nazadnje pa z njega lahko izvedeš tudi base skok. Naravnost neverjetne scenaristične podloge, ki je polna podatkov, humorja, topline, plezalnih izkušenj in nostalgije, se je lotil plezalec Grega Kresal, Vojko Anzeljc pa je vse skupaj izvrstno zrežiral. Produkcija je zahtevala izredno logistiko in požrtvovalnost tako plezalcev kot tehnične ekipe, od helikopterja do specialnih efektov in seveda glasbene opreme Sidarte. V filmu nastopajo vse žive legende, ki so kdaj stopile v območje sfingine uganke ali pa njihovi najbližji sorodniki, še vedno pa vsi zavezani tej gorski ikoni. Film bo kmalu možno videti, zato takrat več o vseh sodelujočih.

Za najboljši film, ki je prejel glavno nagrado mesta Domžale je žirija razglasila francoski prispevek iz narodnega parka Gran Paradiso, Potovanje na konec zime, ki prikaže kaj pomeni tako za živali kot ljudi naravna nesreča.  Delo mojstrov  kamere in poznavalcev narave, kot sta  Anne Veronique  in Erik Lapied. Film je nagradila tudi televizija Slovenija, torej ga bomo lahko še videli. Sicer pa si med letošnjimi nagrajenci velja zapomniti še naslove Dolma, tam na koncu sveta, Voda, ki poganja kolo, nagrada Planinkse zveze, Švicarski stroj, Pinnacle, Leteti ali umreti, ki so filmi o plezalskih dosežkih in presežkih, ter Človek medved, o tem, kako dragocena je voda. O vseh filmih lahko še vedno prebiramo na internetni strani festivala, ki prinaša slikovno in krajše filmsko gradivo, ne nazadnje tudi pogovore z vsemi izjemnimi gosti letošnjega festivala.