6. mednarodni festival gorniškega filma Domžale

02. - 06. April


Peter Ščetinin ŽIVLJENJE Z GORAMI


Kako s svojimi izkušenimi očmi gledate na mlado generacijo, ki danes presega nekdaj nepredstavljive meje?

Nanjo gledam izjemno pozitivno. Razlika med nami in njimi je morda samo v tem, da smo imeli na to dejavnost poleg športnega pogleda tudi romantičnega. Profesionalnim alpinistom pa je to danes služba. Seveda smo tudi mi, ko smo bili mladi, sanjali o tem, kako bi bilo lepo, če bi lahko od tega živeli ... Tisti, ki so danes sponzorirani, morajo premikati meje navzgor, če želijo preživeti.

Omenili ste romantiko. Se spominjate kaj tovrstnih alpinističnih podvigov? Ne samo tehnično zahtevnih, temveč tudi – romantičnih.

Mogoče bi izpostavil Piz Badile, ko sva bila z Barbko v steni dve leti zapovrstjo. Skoraj se je zgodila tragedija in bi tam ostala. Drugo leto sva šla še enkrat samo zato, da bi si dokazala, da zmoreva. Smer sva preplezala v osmih urah. Prvo leto, leta 1967, pa sva v steni preždela pet bivakov, šesti dan sva bila potegnjena ven 200 metrov pod vrhom stene. To ni bilo samo romantično (smeh). Bilo je več kot to. Ampak po svoje, ja, tudi romantično. To je tista borba s samim seboj. Ne z goro. Gora ni kriva, da je takšna. Teh dogodkov ne bom nikoli pozabil, ti spomini so vedno z menoj.S pokojno ženo Barbko Lipovšek Ščetinin sta bila par tako v steni kot v dolini. Sta prva plezalca Akademske smeri v Vežici. Kakšna je bila videti vajina življenjska naveza? Doma skupaj, v steni skupaj, nikoli miru.

(smeh) Ja, lahko vam povem, da mi je najina hčerka Katarina pred leti napisala dolgo pismo ... Leta 1962 sva preplezala Diretissimo, takrat najtežjo smer v Dolomitih, v Treh Cinah. Katarina se je rodila leta 1963 in takrat sva bila z Barbko v največjem zagonu, hotela sva preplezati čim več in čim težje smeri. Potem sva se poročila. Ko se je Katarina rodila, sva jo velikokrat, kadar sva šla v hribe, pustila pri babici. To nama je, čeprav je bila takrat majhna, zelo zamerila. Zelo jo je prizadelo, tega ne more pozabiti. Mogoče sva bila premlada in sva na prvo mesto postavila hribe, na drugo pa družino. Ljubezen do hribov je močna.

Ja ...Leta 1966 ste preplezali prvenstveno smer v Obrazu Sfinge v Triglavski severni steni. Velik dosežek. Kaj bi splezali danes, če bi bili spet mladi?

Če bi bil mlad, bi zagotovo našel še kaj. Vedno se najde, samo poiskati je treba. Ko se danes peljem in zagledam pred sabo steno, se ta nekomu, ki ni plezalec, zdi le kup kamenja. Jaz pa vedno iščem in se sprašujem, kje bi lahko prišel čez.