7. mednarodni festival gorniškega filma Domžale

15. - 19. April


Janez Bizjak: PO SLEDEH PRVIH OBISKOVALCEV V SLOVENSKIH ALPAH


Česa bi se današnji obiskovalci slovenskih Alp lahko naučili od prvih obiskovalcev?
Predvsem bi se lahko od njih učili najbolj prvinskih zakonitosti preživetja v visokogorju: kako in kje iskati, najti in urediti zasilna bivališča, varna pred plazovi, vetrovi in zamakanjem ob hudih nalivih, na sončnih legah blizu vodnih izvirov in na razglednih mestih zaradi strateškega nadzora okolice. Prvi obiskovalci niso prihajali zaradi preživljanja prostega časa, ampak zaradi neusmiljenega boja za preživetje.
Današnji (sodobni) razvajeni obiskovalci si težko predstavljajo, kakšne trde izkušnje so bile pred nekaj tisočletji potrebne, da so lovci, iskalci in nabiralci rud ter pastirji od spomladi do pozne jeseni sploh preživeli v neznanem in odljudnem gorskem okolju, v katerem so morali vsak dan sproti poiskati skromno hrano in vodo. Prvi obiskovalci so morali preživeti v izjemno skromnih prehranskih razmerah, obenem pa je vsakdanje delo (predvsem v rudnikih) zahtevalo nečloveške napore.
Morda ne bi bilo slabo, če bi se od njih naučili skromnosti in preprostosti, kar pomeni, da lahko gore obiskujemo in doživljamo tudi brez mestnega gostilniškega standarda v planinskih kočah, skromno in preprosto, kot so zagovarjali gorniški pionirji pred 120 leti.

Kakšne sledi so za sabo pustili alpski pionirji?
Sledi so različne in vsako leto najdemo nekaj novih. Za kamenodobnimi lovci ostajajo iz različnih časovnih obdobij značilna od šest do enajst tisoč let stara kamena orodja, ki prihajajo na dan na shojenih planinskih stezah in na visokogorskih pašnikih, ki jih razrijejo krti ali jim divji prašiči obrnejo travno rušo. Krti in divji prašiči so v Julijskih Alpah pomagali odkriti vse doslej znane kamenodobne postaje na prostem.
Največ sledi v visokogorju slovenskih Alp so pustili iskalci in nabiralci rud, prvi rudarji. Površje na planotah nad gozdno mejo je marsikje dobesedno prekopano z različno globokimi površinskimi rudnimi jamami in kotanjami; na prvi pogled spominjajo na plitve okrogle kraterje lunine pokrajine. O njihovem nastanku se krešejo strokovna mnenja, saj so geomorfologi prepričani, da gre za naravne oblike erozijskega spreminjanja apnenčastega površja. Številne površinske kotanje so res naravne, še številnejše pa so nedvomno ostalina rudarjenja. Kako ločiti umetne od naravnih? Pravil ni, potrebne so dolgoletne izkušnje. Kjer so naši predniki pred dva tisoč in več leti kopali ali nabirali železovo rudo, so ostali tudi nasipi jalovine in skromni ostanki slabe in neuporabne rude. Toda spet ne povsod. Značilnost območij površinskih rudnih jam so komaj vidni obrisi tlorisov bivalnih stavb, postavljenih na skrbno izbranih krajih, ki pa imajo svoje zakonitosti glede varnosti in kontrole pred nezaželenimi prišleki. Oglje in črna zemlja, črepinje različnih lončenih posod, kosi nabrane rude in preprosto rudarsko orodje, skrito pod rušo teh opuščenih bivališč, so indici in dokazi o rudarskem nastanku umetnih površinskih jam. Trideset let smo hodili mimo teh ostalin in čeznje, pa jih nismo opazili. Večina današnjih obiskovalcev jih ne vidi. Res pa je, da jih je največ na težko prehodnih brezpotjih.
Tako imenovani votivni ali daritveni predmeti, najdeni ob starodavnih bivališčih ali na posebnih daritvenih prostorih na prostem, govore o duhovnem življenju prvih obiskovalcev. Najbrž so se zavedali, da v življenju niso pomembni le sprejemanje, prošnje, pričakovanja in delo, ampak tudi hvaležnost, zahvala, daritev. Zato so, ko so zapuščali gorski svet, tam zgoraj v zahvalo za srečno leto puščali svoje najvrednejše predmete: bronaste kovance, sponke in igle, sulice, nože, bodala. Strokovnjaki so sprva sklepali, da so jih lastniki izgubili. Ker pa so bili nekateri predmeti skrbno položeni pod kakšen velik kamen, nekateri celo obloženi z nekakšno kamnito posteljico, domnevamo, da gre za namenoma puščene daritvene stvari.

»Odkritje« kamnitega kroga pod Krnom je bilo povod za nastanek vaše knjige Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah. Kje vse še najdemo ostaline kamnitih krogov in kaj nam sporočajo?
Visoko v Alpah je več krajev z ostalinami obrednih kamnitih krogov (Ötztalske in Bergamske Alpe, prelaz Mali Sveti Bernard). V Julijcih smo jih opazili šele zadnja leta. Po ustnem izročilu naj bi jih bilo največ na Primorskem, predvsem na Krasu in v Istri. Manjši, vezani na posamezne vasi, so bili večidel uničeni med prvo svetovno vojno. Ljudje, ki še kaj vedo, prikrivajo podatke, da se ne bi osmešili. Ostaline predkrščanskega verovanja so še vedno tabu.
Tako kot drugod po Alpah moramo tudi v našem visokogorju biti previdni in znati razlikovati domnevne obredne kroge od navadnih okroglih kamnitih ograd za živino (predvsem za ovce). Ljudsko izročilo v Alpah pravi, da se na meji večnega snega, pri nas pa nad tisoč metri, začne tako imenovani zgornji sveti svet. Posvečeni svet. Bral sem zapis, da prvotni pomen besede ograd ne pomeni prostora za živino, ampak prostor, v katerega živina ni smela stopiti. Prostor, znotraj katerega so prvi in zadnji dan paše opravili priprošnje in zahvalne obrede. Človek, ki se začne ukvarjati s kamnitimi krogi, postane z njimi že tako obremenjen, da jih vidi vedno več na najbolj nepričakovanih krajih. Tak je denimo del kamnitega kroga nad dolino Bavšica, pa na Planini V Lazu (čeprav je ta še najbolj podoben ogradi za ovce), nedvoumen je na vrhu gradišča Berlotov rovt na Šentviški planoti itd. Kaj nam sporočajo? Samo domnevamo lahko, kaj. Gre za čas pred najmanj štiri tisoč leti, ko so v naših gorah, enako kot v vseh Alpah, takratni obiskovalci iskali posebne kraje, primerne za nam neznane obrede. Jaz jih razumem kot sporočila o zgornjem svetem svetu.

Kam na svetovni zemljevid narodnih parkov bi uvrstili Triglavski narodni park, če kot njegov dolgoletni direktor (1992–2005) nanj pogledate z vidika prepletanja varovanja okolja in odprtosti za obiskovalce?
Bil bi neiskreno skromen, če ga ne bi uvrstil med najlepše evropske, predvsem alpske narodne parke. Za evropske parke pa vemo, da se ne morejo primerjati z ameriškimi ali afriškimi, ki po velikosti nekajkrat presegajo površino Slovenije. Primerljivi tudi niso z vidika prepletanja varovanja narave in odprtosti za obiskovalce. To dvojno poslanstvo narodnih parkov, varovanje narave in na drugi strani odprtost, ker so parki namenjeni tudi ljudem za obiskovanje in doživljanje, je stalnica pri iskanju ravnovesja. Kako varovati in hkrati odpirati? Kako ozaveščati in vabiti obiskovalce, hkrati pa ugotavljati, da jih je preveč? Kako dopovedati obiskovalcem, da je narodni park kot cerkev, kot svetišče, v katerem ni vse dovoljeno? Odprtost da, ampak do meje, ki ne škodi naravi in ne vznemirja drugih obiskovalcev. Doživljanje peš, ne z avtomobili ali letalskimi izleti. Narava v narodnem parku ne more biti arena za različne množične in hrupne prireditve, poligon za ekskluzivne športe. Takega parka ne potrebujemo. Vse naštete dileme ne morejo urejati prepovedi, ampak človekova kultura. Od visoke kulturne ravni obiskovalcev in njihove ozaveščenosti je odvisno, ali bodo prevladali interesi, ki hočejo, da je vse dovoljeno, vse naprodaj za trženje in izkoriščanje, ali pa interesi ohranjanja za namene obzirnega doživljanja. V teh dilemah je stanje v TNP nekoliko slabše kot v drugih alpskih parkih, kjer so zavarovanja vzeli resno vsi, od državnega predsednika navzdol do preprostega obiskovalca. Pri nas bomo lovili ravnovesje še nekaj let, da se bo večina Slovencev poistovetila s svojim edinim narodnim parkom. Ohrabrujoče je, da je med mlado generacijo vedno več te ozaveščenosti.

* Predavanju Janeza Bizjaka lahko prisluhnete v torek, 16. 4., ob 17. uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.