7. mednarodni festival gorniškega filma Domžale

15. - 19. April


Vlasta Kunaver: VSA TA LEPA SREČANJA


V alpinizem ste se podali proti očetovi volji. Kakšno alpinistično popotnico pa vam je vendarle namenil?
Najbolj dragocena je bila v tej smeri gotovo osnova, to je, da smo se v naravi vseh oblik že od malega počutili povsem doma in varno. Že od najzgodnejših let so se neopazno nabirali nasveti, kako se orientirati, kaj z rokavicami v mrazu, kako prespati na prostem … V moje plezanje oče pravzaprav ni nikoli posegal, sva pa skupaj preplezala nekaj lepih smeri. Dragoceno je bilo pa tudi tiho mamino zaupanje.

Vaš najodmevnejši uspeh je prvenstveni vzpon po zahodni steni (Smer Aleša Kunaverja) na Trisul I leta 1987, ki ste ga okronali s poletom z vrha z jadralnim padalom in postavili ženski višinski rekord. Kakšen odmev je ta uspeh doživel v takratni Jugoslaviji?
Polet z jadralnim padalom z vrha Trisula I in ženski višinski rekord je seveda požel nesorazmerno veliko medijske pozornosti. Sama sem pravzaprav bolj ponosna, da nam je uspelo na alpinistični način preplezati lepo smer v zahtevni steni. To, da sva s Sandijem z vrha lahko tudi poletela, je bila pravzaprav sreča in za naju preprost način sestopa.

Po dobrih desetih letih ste v začetku devetdesetih uspešno alpinistično kariero obesili na klin in se posvetili jadralnemu padalstvu. Vas je stena še kdaj poklicala? Si še vedno delite nebo s pticami?
Od hribov se pravzaprav nisem nikoli čisto poslovila, sem pa poleg jadralnega padalstva, ki je bilo res v ospredju, sedla še v kajak, na gorsko kolo, začela z otrokoma odkrivati tiste kotičke hribov, ki sem jih prej spregleda. Še vedno pa se ob pogledu na stene zalotim, da podzavestno v mislih iščem prehode … Plezam pa zadnja leta bolj malo – krajše smeri in v plezališčih. Letim seveda tudi, pa tudi to ne zelo pogosto.

Kako pogosto se med obiskovanjem gora po sili razmer prelevite v zdravnico, kar je vaš poklic?
V hribih se je to zgodilo le na naši odpravi na Trisul in malo na trekingih. Večkrat pa sem se v tej vlogi znašla ob nesrečah jadralnih padalcev. Zato je kovček, ki ga uporabljam v urgentni službi, vedno z mano.

Vas je kdaj zamikalo, da bi kot zdravnica delali v gorski reševalni službi?
Da, seveda, vendar se za to zaradi družine nisem odločila. Delo zdravnika v GRS zahteva precej odsotnosti in je pogosto nevarno. Sem pa hvaležna vsem kolegicam in kolegom, ki to delo opravljajo. Želim si, da bi imeli za svoje delo vsaj urejene pogoje. Nesprejemljivo je, da za dežurstva, ko skrbijo za vse nas, obiskovalce gora, porabijo svoj dopust.

* Predavanju Vlaste Kunaver lahko prisluhnete v petek, 19. 4., ob 19. uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.