8. mednarodni festival gorniškega filma Domžale

24. - 28. Februar


JANEZ DOVŽAN


Prvi Slovenci v El Capitanu pred 41 leti

»Če hočeš ujeti vlak, moraš teči hitreje, kot pelje vlak,« je dejal Aleš Kunaver pred več kot štiridesetimi leti, ko smo Slovenci začeli dohajati svetovne narode v alpinizmu. To je veljalo tako za vzpone v domačih težkih stenah, v Dolomitih in Zahodnih Alpah kot v Himalaji. Predvsem so izstopali alpinisti najmočnejših odsekov ljubljanske Matice, Akademika, pa Kamničani, Kranjčani, Tržičani in mojstranške veverice.
Najmočnejši izziv ali sanje vsakega alpinista je bila Himalaja, vendar se je bilo ob množici odličnih plezalcev zelo težko prebiti v najožji izbor. Zato smo iskali vedno nove potrditve in nove zanimive cilje.
In kaj je bilo bolj skrivnostno, vznemirjujoče, neznano kot mogočno ostenje v Kaliforniji? Tam v odmaknjeni deželi so domači plezalci razvili svojo tehniko plezanja, s posebnimi pripomočki in z drugo filozofijo, ki je Evropejci nismo poznali. Osnovno pravilo je bilo zapustiti steno po vzponu čisto in s tehniko neomadeževano. To so bili začetki današnjega prostega plezanja.
Tako se je skupinica Slovencev (Nejc Zaplotnik, Janez Gradišar, Janez Lončar, Dušan Srečnik, Miha Smolej in Janez Dovžan) odločila preizkusiti svojo moč in korajžo tam, kjer so bili pred njimi le redki Evropejci, veliko steno pa so preplezali pred nami le še Angleži in Švicarji. Tako nam je bilo rečeno.
V poznejši desetletjih je postalo ostenje EL Capitana obljubljena dežela plezanja v kopni skali. Kdor je hotel kaj veljati v plezalnem svetu, se je moral spopasti s svojim strahom in ameriško tehniko. V našem času je preko stene vodilo komaj deset smeri, zdaj jih je desetkrat več. Takrat je vzpon trajal dneve in dneve, zdaj se dogaja v urah in minutah.