23. februar 2015

Lynn Hill: Življenje, vzponi in razvoj proste plezalke

Legendarno ameriško plezalko, ki je neustavljivo premikala meje prostega plezanja in že leta 1993 kot prva na svetu prosto opravila z Nosom v El Capitanu, bomo imeli čast pozdraviti že na projekciji filma Vstaja v Dolini, sredin večer pa bo ena najboljših plezalk vseh časov pripeljala do vrhunca s predavanjem o svojem življenju, vzponih in razvoju.


Precej Slovencev se vas spominja še z mastrov v Kranju, kjer ste kot za stavo zmagovali v začetku devetdesetih. V svojem tekmovalnem obdobju ste nanizali več kot trideset zmag na najpomembnejših mednarodnih tekmah v športnem plezanju, pet tudi na uglednem mastru v Arcu. Kako je bilo tekmovati pred več kot dvema desetletjema?
Vesela sem, da sem bila v tekmovalnem plezanju v obdobju, ko sem še vedno lahko bila skalna plezalka in nisem plezala le na umetni steni. Danes moraš v tekmovalnem plezanju večino časa plezati na umetni steni in tudi tekmovanja so se močno spremenila. Postavljavci smeri so zahtevnejši, hočejo več akrobatike, sunkovitih gibov, skokov, ki jih moji generaciji ni bilo treba izvajati tako pogosto, a ker sem bila majhna, je bil skok včasih zame edini način za doseg naslednjega oprimka. Hvaležna sem za to obdobje, ki mi je omogočilo veliko edinstvenih izkušenj, v času pred internetom pa tudi srečanj z drugimi plezalci. Takrat so bila tekmovanja zame edini način, da sem srečala plezalce iz Evrope, kar je bilo vsakič zelo vznemirljivo.

Zakaj ste leta 1992 na vrhuncu svojih moči opustili tekmovalno plezanje in se vrnili k svoji prvi ljubezni – tradicionalnemu plezanju?
Zavedala sem se, da si lahko najboljši na svetu le omejen čas in da to zahteva veliko odrekanja, zato sem se želela vrniti k temu, v čemer sem uživala in zaradi česar sem začela plezati. Seveda sem imela rada tudi športno plezanje, a nič te ne more pripraviti na prosto plezanje bolje kot tehnično plezanje. Ker sem pridobila tradicionalne spretnosti, sem lahko plezala kjer koli na svetu in se znašla v vsaki steni, danes pa ima marsikateri športni ali balvanski plezalec le omejene plezalske spretnosti. A tudi to je v redu, saj lahko uživa v drugih vidikih plezanja, in dokler spoštuje naravo in druge, naj le vsak pleza, kot želi.

Kot ste izpostavili v filmu Vstaja v Dolini, ki bo tako v Ljubljani kot v Celju na ogled v sredo, 25. februarja, ste se morali pošteno potruditi, da ste lahko stopali vštric z najboljšimi plezalci v narodnem parku Yosemite. Kako vam je uspe(va)lo?
Ko sem se v sedemdesetih začela družiti s skupino izjemnih plezalcev Stone Masters, sem vedela, da se bom morala potruditi enako kot vsi drugi, saj niso delali razlik. Ljubili smo plezanje in se bili pripravljeni potruditi na vso moč, imeli smo različne pristope, a iste cilje. Ker sem želela plezati z njimi, si niti sama nisem nižala standardov in si dopuščala izgovorov, da jim ne bi sledila. Seveda je bila velika razlika že v tem, ker sem bila precej manjša od večine plezalcev, ki so že po naravi višji, a ravno zato sem morala iskati drugačne rešitve. To mi je pomagalo tudi pri plezanju v Nosu, kjer sem tudi pri najzahtevnejših detajlih uspela najti način, kako jih preplezati.

Vaši majhni, tanki prsti so bili vaše skrito orožje v Nosu, prednost, da ste se lahko šli skozi poklino pod znamenito Veliko streho. To je spodbudilo živahno debato med plezalci, če bo sploh mogoče, da to smer prepleza kakšen moški, saj imajo že po naravi debelejše prste.
Najzabavneje pri tem je, da se je ta ideja razširila med moškimi, češ da sem lahko preplezala to smer zato, ker imam majhne prste. Le nasmehnem se lahko, saj je v smeri veliko drugih odsekov, kjer majhnost ni prednost, in tudi ta poklina dejansko ni tako ozka, da ne bi šli vanjo moški prsti. Zanimivo je tudi to, da ima Tommy Caldwell le devet prstov in pol, pa se ni pritoževal zaradi tega. Večino dela sem opravila s telesom, pri čemer je bila moja majhna postava včasih prednost, spet drugič pa slabost. Ni vse v prstih, to je le del zgodbe vsakega posameznega plezalca, kako v steni poišče sebi prilagojene specifične rešitve za to smer.

Nos v El Capitanu je po vašem dvojnem prostem vzponu – prvem na svetu leta 1993 in leto pozneje prvem prostem vzponu v isti smeri v enem dnevu – doživel le še prgišče prostih ponovitev. Leta 1998 je po večmesečnem trudu lovoriko druge proste ponovitve osvojil Scott Burke, leta 2005 pa še naveza Tommy Caldwell in Beth Rodden, dva dni pozneje je Caldwell tudi prosto preplezal smer v manj kot 12 urah. Si lahko predstavljate katerega od danes najuspešnejših plezalcev, da bo naslednji?
Lani poleti je uspelo še v Avstriji živečemu nizozemskemu plezalcu Jorgu Verhoevenu. Prišel je k meni z jasno vizijo, da želi Nos prosto preplezati. Ker je odličen plezalec, sem vedela, da mu lahko uspe, a ob ogledu posnetka mojega plezanja sem mu povedala, da mora najti svoj način, kako se ga lotiti. In ga je! Po mojem mnenju je še veliko plezalcev, ki bi lahko naredili isto, a da bi si morali to res želeti. Mislim, da je precej zahtevnejši podvig prosto preplezati steno Dawn Wall, zato me bolj zanima, kdo jo bo prosto preplezal naslednji in koliko časa mu bo vzelo, saj sta Tommy Caldwell in Kevin Jorgeson temu projektu posvetila kar sedem let.

* Predavanju Lynn Hill lahko prisluhnete v sredo, 25. februarja, ob 20. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.

Manca Čujež