25. februar 2015

Makalu 1975 – zgodba o uspehu, timskem delu in velikem prijateljstvu

Ob letošnji 40-letnici prvega slovenskega vzpona na osemtisočak bo večina članov odprave Makalu 1975 predstavila svoja doživetja in spomine na enega največjih dosežkov svetovnega himalajskega plezanja. Pod vodstvom legendarnega Aleša Kunaverja in ob izjemni podpori preostalih članov odprave je oktobra 1975 vrh doseglo kar sedem plezalcev: Stane Belak, Marjan Manfreda (brez uporabe dodatnega kisika), Janko Ažman, Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj, Ivč Kotnik in Janez Dovžan. Z Ivčem Kotnikom smo se pogovarjali že pred edinstvenim srečanjem na festivalu.


Leta 1975 ste kot odprava ujeli vlak in s prvenstvenim vzponom na Makalu po južni steni skočili na vagon svetovnega alpinizma. Kako je ta vzpon sprejela Jugoslavija, kako ga je sprejel svet?
Uspeh na Makaluju je bil resnično zgodba o uspehu v vseh pogledih. Ker je južna stena Makaluja v svetovnem alpinizmu pomenila problem za naslednje tisočletje, je bil naš uspeh še toliko večji in odmevnejši. Tudi za Jugoslavijo je bil to izjemen uspeh – bili smo "momci šestog stupnja". Predvsem Slovenci pa smo z Makalujem skočili na vlak svetovnega alpinizma, kjer smo še danes!

Kako pa ste ga doživljali sami – člani odprave?
Tudi za člane odprave je bil Makalu zgodba o uspehu. Večina nas je bila takrat prvič v Himalaji, pa še sedem nas je bilo na vrhu! Makalu je bil tudi zgodba o timskem delu, o velikem prijateljstvu, ki živi še danes! Nekateri so nas primerjali z udeleženci na olimpijadi, tiste, ki smo bili na vrhu, pa z dobitniki medalj.

Kakšna je bila dinamika vaše odprave in kako je uspelo Alešu Kunaverju orientirati tako raznoliko in številčno zasedbo, kot si je danes v odpravarstvu praktično ni več mogoče predstavljati?
Aleš Kunaver je bil resnično vsestranski vodja. Jaz pravim, da takšni ljudje ne bi smeli nikoli umreti. Alešu je uspelo, da smo resnično delali kot ekipa – kot švicarska ura. Nismo imeli izbrancev za vrh, ki bi jih določili že doma! Resnično smo delali vsi za enega in tudi obratno. Je pa taka odprava tudi podjetje, ki živi vsaj dve leti.

Katere dele vzpona oziroma odprave še danes najpogosteje podoživljate?
Makalu se je tako kot za ostale tudi zame začel že veliko prej. Najbrž pa je bila vstopnica zanj uspešen vzpon prek severe stene Eigerja leta 1973. Na sami odpravi pa je seveda spominov ogromno, gotovo pa najbolj izstopa vršni vzpon, ki sva ga 10. oktobra opravila z legendo, Vikijem Grošljem, v hudem vetru, s pomanjkljivo opremo in prvič na taki izjemni višini. Sam sem med vzponom praktično oslepel, kar pošteno ozebel po prstih na rokah in ob povratku še izgubil derezo. Pa se je kljub temu vse srečno izteklo. Moji sreči na Makaluju bi zato lahko v tem delu rekli tudi Viki!

Kdo vse bo doživetja in spomine na legendarno odpravo obujal na festivalu?
Od 21 članov odprave nas je živih še 17. Računam, da nas bo vsaj 10 tudi prisotnih na festivalu.

Po štiridesetih letih se veterani odprave Makalu 1975 znova vračate v Himalajo. V kakšni zasedbi in kam vas bo poneslo jeseni?
Jeseni nas bo Viki Grošelj spet popeljal v Himalajo. Seveda je Makalu zdaj previsok cilj, bomo pa obiskali grob Nejca Zaplotnika pod Manaslujem in Aleševo šolo za šerpe – gorske vodnike v Manangu. V načrtu imamo tudi vzpon na 6400 metrov visoki Čulu, vrh, ki se dviga nad Aleševo šolo. Računam, da gremo z Vikijem vsi, ki smo še kolikor toliko vozni.

* Predavanju odprave Makalu 1975 lahko prisluhnete v petek, 27. februarja, ob 18. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Festivalski izkupiček od vstopnic za predavanje makalujevcev bo namenjen za podporo jubilejni odpravi veteranov v Nepal.

Manca Čujež

Legendarna jugoslovanska odprava, na kateri je že pred 40 leti zaplapolala slovenska zastava - intervju z Ivčem Kotnikom in Jankom Ažmanom za Planet Siol.net (Alenka Teran Košir)